Danes je:


Domov

Življenjepis

Elektrotehnika

Radioamaterstvo

Pritrkavanje

Fotografija

Računalništvo

Razno


 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Življenjepis

Rodil sem se prvo leto po drugi svetovni vojni (1946), v slabih življenskih razmetah. Težave ob rojstvu in kasnejši padec na glavo, ko sem bil še otrok, so mi pustili trajne posledice z 95 % izgubo sluha. To me je oviralo že v osnovni šoli. Saj sem zaradi tega in nerazumevanja učiteljev izdelal komaj 6 razredov osnovne šole. Vojaščine sem bil na srečo oproščen. Sem pa z 18. leti dobil prvo zaposlitev. Najprej pri gozdnemu podjetju Soško gozdno gospodarstvo Tolmin, nato pa v tovarni ETA v Cerknem, kjer sem ostal celih 41 let in si s tem zaslužil pošteno upokojitev. Med zaposlitvijo sem si pridobil dodatno izobrazbo. Tako imam danes tri poklice: orodjar, elektrikar-energetik in lelektrikar-elektronik. Glede na to, da sem se zaradi naglušnosti teško uključeval v družbo, sem imel raje svoje hobije. Tako sem še danes aktiven v raznih dejavnostih. Naj omenim še to, da sem si ustvaril tudi svoj dom in družino z tremi sinovi in tremi hčerami.


Moji hobiji in druge aktivnosti


Elektrotehnika

Že od mladih nog se ukvarjam z elektrotehnično dejavnostjo. Ko sem obiskoval osnovno šolo sem se že veliko ukvarjal z raznimi preiskusi in raziskavami iz elektrotehnike. Zanimalo me je vse kar je v zvezi z elektriko. Imel sem eno knjigo z opisi zelo starih in preprostih preiskusov iz elektrotehnike. ne spomnim se, če je kak opisan preiskus ostal, da ga ne bi preiskusil v praksi. Kasneje ko sem bil že v službi in sem imel svoj denar sem si nabavil razne elektrotehnične inštrumente, kot so univerzalni merilec, osciloskop, Wistonov mostiček in druge inštrumente, ki služijo za meritve jakega in šibkega toka ter radiofrekvenčnih signalov. Izobraževal sem se prakično kot samouk. Poklicno izobrazbo sem si pridobil kasneje z izobraževanju ob delu. Za sorodnike in kasneje tudi za sovaščane sem popravljal razne električne aparate za gospodinjtvo, izdeloval priklope za elektromotorje itd... Popravljal sem tudi radioaparate, takrat še z elektronkami. Ko so se pojavili televizorji, so tudi ti zele pogosto prihajali v moje roke. Saj takrat so bile okvare televizorjev zelo pogoste. Povprečno se je vsak televizor vsaj enkrat na pol leta pokvaril. Največkrat so odpovedovale najbolj obremenjene elektronke. Pa tudi druge napake so bile pogoste. Naj omenim to, da so prvi črnobeli televizorji imeli do 22 elektronk, nekatere so bile tudi dvojne, se pravi, da so imele v enem steklenem balonu dva sistema, tako kot da so dve elektronki. To pomeni, da je bilo elektronskih sistemov dosti več. Sama vezava elektronike pa je bila izvedena z izolacijskimi letvicami, ki so imele pritrjene ušesca kamor so bili prispajkani elementi. To je bilo pri tako velikem številu elektron pravo "sračje gnezdo". Moral si imeti poleg električnega načrta vezave tudi mehanski, kjer so bili označeni elementi, ki si jih potem poiskal na električnemu načrtu... Današnja elektronika pa je pravo nasprotje tiste nekoč. Vezave so potiskane na izolacijski plošči. Elektonke so zamenjali tranzistorji, kasneja pa intergrirana vezja, ki danes eno vezje nadomesti pol televizorja. Zaradi boljše tehnologije danes dela televizor povprečno pet let brez napak. Izjema so lahko le kake poškodbe zaradi električnih prenapetostnih sunkov, ki so lahko posledica udara strele v bližini. Tudi pralnime stroje, kasneje tudi pomivalnime stroje popravim, če se pojavi potreba po tem. Vse pa z svojo iznajdljivostjo in seveda brez poznavanja elektrotehnike ne gre. Danes pa tam zaradi slabšega vida se ne ukvarjam več z popravili elektronike. To ne pomeni, da ne bi kaj malega za sorodnike še popravil. Po drugi strani, pa je vprašanje koliko se danes še splača popravljati, če aparat ali stroj preživi tistih 7 let. Saj na trgu se dobijo boljši aparati od starejših, ki pa stanejo lahko še manj, kot bi stalo popravilo starih.

Na vrh


Radioamaterstvo

Moja radioamaterska dejavnost se je začela zelo zgodaj.V tovarni ETA v Cerknem kjer sem bil zaposlen je bilo tudi nekaj radioamaterjev. Tako sem že davnega pred 1970 letom, prišel v stik z takrat še YU3ZZ Srečkom Grošelj. Takrat sem večkrat pomagal pri ozvočenju za kake prireditve, za katere je skrbel radioklub. Ker je Srečko delal tudi na lokalnem radiu Cerkno, sem tudi pri tem pomagal pri kakih prenosih z terena za radio Cerkno, dokler niso sami nabavili potrebne aparature, velikokrat tudi v živo. Da bi s Srečkom bila v boljši povezavi in ker jaz takrat še nisem bil radioamaterski operater, sva si omislila CB postaji. Iz tistih časov se je s pomočjo mene precej populariziral CB na Cerkljanskem. Saj takrat še ni bil telefon tako razširjen po Cerkljanskih hribih in je bila CB postaja velikokrat edina povezava z dolino. Tudi vratar tovarne Ete je imel CB postajo, da je bil vedno dosegljiv, če je kdo rabil kako pomoč. Kasneje se je po teh hribih precej razširil telefon, danes pa še ti mali mobilni telefoni in se je zanimanje za CB precej zmanjšalo. Z Srečkom pa z kvaliteto in nesigurnostjo CB zvez nisva bila preveč zadovoljna, posebno zaradi slabe kvalitete prenosov za radio Cerkno. V tovarni ETA pa je imel svoje prostore tudi Radioklub “ETA” takrat šeYU3IXY. Ko je bil organiziran tečaj za radioamaterje sem se pridružil in 6. marca 1981 opravil radioamaterski izpit za operaterja na UKV področju takrat D razreda in pridobil klicni znak YU3TGK. Zveze sem uspostavljal za raznimi radioamaterji po Sloveniji. Na tekmovanjih nisem sodeloval. Takrat na UKV področju ni bilo toliko tekmovanj kot je danes. Saj UKV kakor tudi KV postaj se ni bilo veliko. Mnogi zagnani radioamaterji so si takrat sami izdelali KV in UKV postaje. Zame je le to pravo radioamaterstvo. Če si izdelal in imel dobro postajo, si tudi dosegel lepše uspehe. Danes, ko pa postajo kupiš nima več tistega pravega pomena kot nekoč postaja, ki si jo sam naredil. Šele okrog leta 1980 so bile vse bolj množično in cenovno dostopne tovarniške radioamaterske postaje kot so Yaesu, Icom, Kenwood, Alinco, Standard in druge manj znane firme. V moji vzdrževalni skupini v tovarni Eta sem pridobil nekaj kolegov ki so postali aktivni na Cbju kasneje pa so z mojo pomočjo opravili tečaj za radiooperaterje in si pridobili diplomo za radioamaterja operaterja na UKV področju. Ker smo bili vsi precej zagnani za radioamaterstvo nas je nekaj UKV operaterjev v Tolminu 3. Februarja 1990 leta opravili radioamaterski izpit in pridobili diplomo za radioamaterja B kateregorije in s tem možnost samostojnega dela na KV področju. Takrat sem dobil tudi nov klicni znak YT3GK, kateri pa je bil, ko je Slovenija postala nova IARU država , spremenjen v S52GK. Za delo v radioamaterstvu sem najprej kupil rabljeno KV postajo Yaesu FT-301D. To je precej stara postaja vendar je bila cela na tranzistorje. Kasneje ko so bile finančne možnosti sem prodal to FT-301 in kupil rabljeno KV postajo Icom IC-751A, ki jo imam še danes. Na KV področjih delam le občasno. To je najvec kot RTTY ali SSTV. Pa tudi časa imam manj kot pred leti ko še ni bilo družinskih obveznosti. Po letu 1984 sem preko malega oglasa kupil takrat cenovno najbolj dostopen računalnik ZX Spectrum 48. Kasneje pa sem kupil še Commodore C64. Tega pa ravno zaradi novosti na radioamaterskem področju,. to je Packet Radio. Saj za ZX Spectrum ni bilo napisanega dobrega programa za delo na PR. Pa tudi z modemi so bile težave. Tako sem Commodore C64 in program Digicom za PR temeljito preštudiral in tako spoznal vse dobre in slabe lastnosti packet radia. Ker je bil C64 precej polularen, sem tudi marsikomu pomagal, kako uporabiti za PR ta računalnik. Tudi takrat, ko je bila v Kobaridu organizirana predstavitev Packet Radia in kasneje tudi v Bovcu sem bil povabljen kot svetovalec za packet radio na Commodorju C64 z programom Digicom. Vendar leta so prinesla svoje, IBM kompatibilni PCji so bili vse bolj dostopni in Commodore C64 je tudi pri radioamaterjih vse bolj tonil v pozabo. Tako sem v Cerknem v osnovni šoli kupil en odpisan PC računalnik 286 z crnobelim Hercules monitorjem ki je poznal le blokovno grafiko. Ta računalnik sem pripravil za delo na Packet Radiu. Kasneje sem ta računalnik, ko so se vse več rabljenih komponent, nadgradil na 386 kasneje pa na 5x86. Z nekega odpada sem prinesel domov pokvarjen barvni VGA monitor, ga popravil in še danes ta služi svojemu namenu. Bil sem član radiokluba “ETA” S59ETA. V klubu je bilo precej članov ki so imeli le tretjo klaso. Ker se je klub odločil, da uredi tekmovalno postojanko, je precej povečal članarino za klub. Ta je bila pa za mnoge člane ki niso bili preveč aktivni, prevelika. Zato so se izpisali iz kluba. Verjetno je bilo to tudi namen kluba, kako se odrešiti večjega števila neaktivnih članov. Pepisal sem se v radioklub S59DAJ v Kobaridu, kjer sem bil še nekaj let, nato glede na to, da nisem bil preveč aktiven in da nisem plačeval članarine za Zvezo Radioamaterjev Slovenije, sem se izklučil iz kljuba in ZRSa. Vendar tu pa tam danes še uključim postaje in pogledam, kaj se še dogaja na radioamaterskem področju.

Na vrh


Pritrkavanje

Pritrkavanje je neke vrste ritmične glasbe, ki sa izvaja na zvonove. Značilnost pritrkavanja v Sloveniji je da se pritrkava na cerkvene zvonove v zvoniku. Vsak pritrkovalec pa ima svoj zvon in ročno z kembljem v ritmu melodije udarja po krilu zvona. Udarjanje z kladivi po zvonu ni dovoljena in je tudi nevarno za bronaste zvonove, ker lahko počijo. Na Bavarskem pa obstaja še neke druge vrste pritrkavanja, kjer v sobi preko klavjature eden sam igra in se udarci preko kladivc prenesejo na manjše zvonove, ki jih je lahko tudi od 12 pa tja do 32 zvonov in zvončkov
Pritrkavat sem začel kot osnovnošolec. Takrat sem se naučil nekaj melodij ali viž od starejših pritrkovalcev, ki pa so žal znali pritrkavat le na dva zvonova. Starih pritrkovalcev, ki so še pred vojno pritrkavali na tri zvonove ni bilo več, da bi nas naučili pritrkavanja na več zvonov. Takrat smo pritrkavali le na dva zvona, ker sta bila edina v zvoniku. Prej so bili trije zvonovi, pa je dva vzela vojna. Eden mali zvon pa je bil dodan po vojni. Sedaj ko imamo od leta 1995 naprej štiti zvonove, sem se naučil pritrkavanja in nekaj novih melodij za tri in štiri zvonove. Hkrati pa sem sestavil skupino mladih pritrkovalcev, ki so se naučili pritrkavanja, da se bo to v naši župniji ohranilo. Za učenje pritrkavanja sem si izdelal glasbene cevi, ki so uglašene na iste glasove kot novaški zvonovi. Da bi še kdo od pritrkovalcev želel izdelati glasbene cevi sem pripravil navodila za izdelavo. Pritrkavanja sta se naučili tudi dve moji hčeri, ki sta mi tudi kdaj pomagali pri pritrkavanju. Večkrat hodim na pritrkavanja na razne praznike po vaseh. Imam tudi štiri male zvončke, ki so lepo uglašeni kot pravi veliki zvonovi, ter z njimi ob posebnih priložnostih pritrkavamo ali pa se na njih učimo. Tudi srečanj pritrkovalcev sem se z našimi mladimi pritrkovalci udeleževal po raznih krajih v Sloveniji. V mojem interesu mi je, da si pridobil dodatnega znanja, da bi lažje učil nove in starejše pritrkovalske skupine. Kot opažam mnogi pritrkovalci vse premalo poznajo zvonove. Ni za pritrkovalce važno samo to, da zna v ritmu melodije udarjati po zvonu, ampak mora zvon tudi poznati, saj bronasti zvon je nežen in drag inštrument. Oglejte si še seznam pritrkovalskih skupin v Slovenji in njih predstavitve.
Kot pritrkovalec se tudi zanimam za to in ono o pritrkavanju in zvonovih. O tem si oglejte na moji spletni strani o pritrkavanju kjer boste lahko kaj koristnega videli.

Na vrh


Fotografiranje

Fotografiranje je eden mojih najljubših hobijev . Z fotoaparatom sem se srečal kmalu ko sem svojo službo. Prvi fotoaparat ki sem ga imel je bila ruska Smena8. Kasneje sem imel še nekaj drugih cenejših fotoaparatov. Eden mal boljših pa je bil ruski Zenit. Kasneje sem tega prodal in kupil Praktiko L2. Zanj sem dokupil še 35 mm širokokotni objektiv in 200 mm teleobjektiv ter duplikator, ki podvoji žariščnico objektiva,. tako postane 50 mm objektov 100 milimiterski, 200 mm teleobjektov pa 400 milimetrski. To fotografsko opremo imam še sedaj. Dolga leta sem bil kot fotograf, ker sem fotografiral razne slovesnosti, kot so krsti, prva obhajila, birme itd.... Najprej v črnobeli tehniki, nato pa v barvni. Tudi izdeloval sem sam črnobele fotografije. Tako sem si nabral kar precej izskušenj iz fotografske tehnike. Ko pa sem se upojil sem si kupil digitalni fotoaparat Kyocera FineCam R410. Kasneje sem dobil ponudbo za DSLR fotoaparat Olympus E-520, ki je bil v akciji v kit kompletu z dvema objektivoma, ker je prišel na trg nov tip Olympus fotoalarata. Ker je bila cena ugodna sem si ga nabavil. Ta fotoaparat pa nudi nešteto možnosti, saj je to polprofesionalni fotoaparat. Z njim fotografiram razne zanimivosti, saj filma ni bilo škoda, kot pri starejših fotoaparatih. Tako imam kar veliko zalogo raznih zanimivih fotografij, ki pa sem jih uporabil tudi za kakšne druge namene. Veliko jih je na WWW strani župnije Novaki.

Na vrh


Računalništvo

Moja radovednost ne bi bila potešena, če se ne bi posvetil tudi računalikom. Leta 1984 sem si nabavil ZX Spectrum 48. Na njem sem igral igrice, uporabljal namenske programe, pa tudi programiranja v Basicu sem se učil. Tako sem napisal nekaj preprostih programov. Kasneje sem za potrebe radioamaterstva kupil rabljen Commodore 64, kasneje pa še Commodore 128D. Da sem sledil dogajanju v razvoju računalništva in za potrebe radioamaterstva sem kupil rabljen PC 286. Tako sem spoznaval programske in strojne lastnosti tudi teh računalnikov. Tako sem se usposobil za delo z raznimi programi in uzdrževanjem računalnika. Svoje znanje pa sem koristno uporabil, če je kdo rabil kako pomoč in sem marsikomu rad pomagal. Saj tako se tudi praktično izpopolnjuješ. Prebral pa sem kar precej računalniške literature. Danes na računalniku izdelujem tudi WWW strani. Tako sem pripravil WWW stran za Župnijo Novaki in seveda tudi to, ki jo sedaj ogledujete. Tu je še obdelava fotografij posnetih z mojim digitalnim fotoaparatom. Na računalniku imam tudi video kartico z katero lahko zajemam video iz zunanjih virov, kot so npr. video rekorder. Tako kdaj zmontiram tudi kak video film. Tudi z digitalnim fotoaparatom posnamem kdaj kakšen video posnetek, saj imam 1GB veliko kartico na katero fotoaparat lahko shranjuje posnetke.

Na vrh


Razno

Ker sem doma visoko v hribih na kmetiji mi dela kar ne zmanjka. Sedaj ko sem upokojen, še vedno vsak dan ustajam okoli šeste ure zjutraj. Žena pripravi kavico, potem pa je treba iti v hlev nakrmiti živino. Nato, če je čas si vzamem urco časa za svoj hobi. Pozimi je za mal več časa za to. Pa tudi zvečer si kdaj posvetim svojemu hobiju. Spomladi je delo na njivi, poleti košnja doma in v senošeti. Zaradi strmih bregov je treba veliko stvari narediti tudi ročno. Da nas pozimi ne zebe, je treba iti v gozd in pripravit drva. Velikokrat pa je treba iti kaj pomagat sosedom. Zelo mi ugaja peš hoja. Če je priložnost se udeležim kakega pohoda. Tudi daljša peš tura me ne utruja.Eden od zanimivih pohodov je peš romanje iz Novakov na Brezje na Gorenjskem. Peš hoje je za okrog 12 ur. Po hribih in gorah pa nisem veliko hodil. Ne nazadnje, če le lahko, ponudim tudi kako tehnično pomoč tako pri popravilu kake kmečke mehanizacije, automobilov in kot svetovanja. Tudi manjša zidarska dela mi niso tuja. Tako sem kar precej stvari sam naredil pri hiši in hlevu. Ja človek mora biti vsestranski, pa ti nikdar ne bo dolgčas hi.....

 

Na vrh

Izdelava in oblikovanje: Janko Razpet


 

    SLOhosting.com priporoča :