Izdelava pritrkovalskih glasbenih cevi

Učenje pritrkavanja na zvonovih v zvoniku, da pritrkovalci ohranjajo svoje znanje in se učijo novih melodij ni najbolj primerno, ker se to sliši daleč naokoli. Za ta namen je bolje, da  pritrkovalci uporabijo razne pripomočke, ki oddajajo različne glasove. Ti glasovi pa največkrat niso skladni z glasovi kakršne imajo zvonovi na katere  pritrkavajo.Zato je priporočljivo, da se za osnovne potrebe in vaje pritrkovalci sami izdelajo pritrkovalske glasbene cevi.

Koraki pri izdelavi

Izberemo število cevi ter njihovo uglasitev. Smotrno je izbrati enako število cevi in uglasitev, kakršna je v zvoniku, v katerem pritrkovalci pritrkavajo.

Ko je uglasitev znana (oz. ko so frekvence (*) udarnega tona posameznega zvona znane), jo prenesemo na cevi. Ker je matematično opisovanje frekvence cevi, glede na njene lastnosti (dolžina, premer, debelina stene, material) v splošnem zapleteno, lahko to neprijetnost obidemo z izdelavo izhodiščne cevi, s pomočjo katere bomo lahko izdelali tudi ostale cevi z željenimi frekvencami. Izračun lahko opravimo s pomočjo naslednje enačbe, ki nam pove, kolikšna je dolžina cevi l2, glede na željeno frekvenco f2 in na našo izhodiščno cev z dolžino l1 in njej pripadajočo frekvenco f1:

Ko imamo glede na izhodiščno cev izdelane še ostale potrebne cevi, jim izvrtamo manjše luknje, s pomočjo katerih jih bo moč z vrvico obesiti. Da kar se da zmanjšamo dušenje, praviloma izvrtamo luknjico na mestu, kjer ob nihanju nastane vozel. Središče luknjice se torej nahaja na mestu, ki je za a oddaljen od konca cevi z dolžino l:

Grafična predstavitev odvisnosti frekvence 3/4 colske pocinkane železne cevi od njene dolžine.

Za ta primer je bila za potrebe po večji natančnosti izdelana tudi numerično izpeljana nelinearna povezava med frekvenco cevi f in njeno dolžino l za 3/4 colske pocinkane železne cevi:

Z to enačbo se izračuna potrebna dolžina cevi za frekvenco tona iz tabele tonskih frekvenc glede na udarni ton zvona, po katerem se dela uglasitev cevi. Ker si želimo imeti natančno uglašene cevi, je ob izdelavi smiselno narediti nekoliko daljše cevi, ki jih nato z brušenjem krajšamo, dokler ne dosežemo željene natančnosti. Frekvenco posamezne cevi lahko natančno določimo s programom za uglaševanje glasbenih inštrumentov. Eden boljših in zmogljivih je Tune!It, trenutno 3,45 verzija. Program je 30 dnevna polno delujoča preizkusna različica. Za daljšo uporabo je treba program kupiti oz. registrirati. Program lahko dobite tudi pri meni. Program omogoča celo vrsto meritev in rezultate prikaže v izpisu frekvence, odstopanja od izbrane frekvence,  oznako tona glede na oktave,  prikaže frekvenčni spekter, harmonične tone….  Program omogoča tudi proizvajanje točno določenih tonov glede na izbrani inštrument.  Za uglaševanje pritrkovalskih cevi ni potrebno dodatnih nastavitev v programu, ker so privzete uporabne, ker so za nekatere inštrumente drugačne frekvence za posamezne tone tonske lestvice.

Tu vidite izgled programa pri raznih prikazih ki jih izbiramo z gumbi v orodni vrstici.

 Konkreten primer izdelave

V tem primeru je bila uporabljena običajna valjasta pocinkana cev, ki jo je moč dobiti v trgovini z železnino, z naslednjimi parametri:

Premer = 2,67 cm ( 1 avstrijska cola )
Notranji premer = 2,16 cm
Debelina stene = 0,26 cm
Po izdelavi izhodiščne cevi z dolžino l1 = 81 cm in z analizo dobljeno frekvenco f1 = 239 Hz, so bile lahko izdelane tudi ostale cevi.

 Torej, če želimo dobiti cev, ki bo oddajala ton s frekvenco f = a1 = 440 Hz, potrebujemo cev z dolžino l = 59,5 cm, luknjico pa bomo izvrtali 13,3 cm od roba cevi.

  Tabela tonskih frekvenc glede na komorni ton a1 = 440 Hz.

  Frekvence predstavljajo »višine« tonov; višje frekvence ustrezajo višjim tonom.

opombe:

(*) Frekvenca je v fiziki količina, določena kot število nihajev v časovni enoti. Običajno jo označujemo z grško črko . Recipročna vrednost frekvence je nihajni čas t0:

  Izpeljana enota SI za merjenje frekvence je s-1 ali Hz.

(**) komorni ton, po katerem je naravnana tabela uglasitvenih frekvenc - določila ga je pariška akademija l. 1858, po glasbeni konferenci na Dunaju l. 1885 pa je prišel v splošno rabo

(***) zgornja meja slišnega za povprečnega odraslega človeka

Po podatkih iz Wikipedije pripravil: Janko Razpet